je vpregel konja in ga držal za brzdi ves čas, ko so oni sedali na voz; nihče ni zapazil, kako zlobno-zadovoljen smehljaj se mu je kazal na ustnih, ko ga je Topolščak osorno opozoril, naj se urno suče.
VI se je odslej dozdevalo, da mu potekajo dnevi s podvojeno silo. Ugibal in premišljeval je venomer, kdo mu je ukral ono važno, zanj tako pomenljivo pismo in, akoprav se mu je slutnja sukala skoro vedno le ob eni osebi, vendar je ni mogel poprijeti se s sicer mu lastno žilavostjo.