Krčmar je odgovoril z ramami kakor prej, potem pa pristavil: »Pojdi, pojdi v hlev, pa malo po živini, dokler se hlapec ne vrne!« Omahnetov ‒ to je bil njegov priimek ‒ stisnil je oči za trenutek in iz njegovega grla se je čulo nekaj kakor zatrt kašelj, a obrnil se je in odšel v hlev. Bil je to bližnji sosed Topolščakov, stanujoč v na pol podrti koči pod klancem.