Sedaj te je pač sram z menoj hoditi! No, le čakaj ‒ če bo zdajle kupčija boljša tam na Štajerskem, potem ti pa vrnem tiste groše, ki sva jih zadnjič zapila, da ne porečeš, da sem ti kaj dolžan!«
Korakala sta nekoliko časa molče drug poleg drugega, le Klandrovo bistro oko je časih skrivaj zablisnilo po; videti je bilo, da mož nekaj namerava, pa ne ve, kako bi pričel.