Eden je tolkel z lesenimi kladivci po, napetih preko široke deske ‒ igral je na, kakor so to imenovali ‒ drugi pa je piskal na kratko piščal, kateri ni bilo moči izvabiti več zvenkov, nego jih šteje ena oktava. A zato je tembolj brlizgal in mladi in stari svet je bil zadovoljen, če je bilo moči prav rezko udariti s peto ob gladki, zvočeči pod. Letos je celo stari, resni gledal svoje goste malo prijazneje, nego je bila sicer njegova navada, in vsak je vedel zakaj.