In vendar njegova koča ni bila povsem taka kakor sedaj, ko zamazana, tu in tam pobita ali pa s starim papirjem zalepljena okna tako čudno pričajo o svojem gospodarju. Tedaj so bila ‒ zlasti v koncu, snažna in svetla in spredaj so v čednih lončkih rastli košati žerávec (roženkravt) in temnordeči nageljni; v tesnem vrtcu na južnem koncu koče je bilo vse polno pisanega cvetja, in to, kakor belo posuta stezica, ki je vodila z bližnje ceste do kočinih vrat, svedočila je, da Omahnetov ne prebiva sam pod to streho. Imel je pri sebi šestnajstletno hčerko ‒ edinega otroka, ki mu je bil ostal iz kratkega zakona.