Omahneta koča doli pod klancem je bila skoro vedno enaka. Streha je kazala svoja rebra in trte, ki so še za silo držale gabrove prekle ob strešnicah, molele so s svojimi konci prav tako v zrak kakor danes; bog, da je prerastel mah trohnelo slamo in da je na severni strani na širila sočnato perje po goléh. Tudi gospodar ‒ tedaj morda štiridesetleten ‒ ni kazal drugega lica nego danes, akoprav je bil čvrst in krepak.