Baš v istem času, ko je snubil Brnotovo rejenko, trčil je Omahnetov v majhni žganjariji na drugem koncu vasi ob velikega, krepkega moža, čigar belolični, inteligentni obraz je bil v čudnem nasprotju z razcapano ali le za silo zakrpano obleko, s katero je bil opravljen. V roki je držal dolgo drenovo palico kakor vsi mešetarji, in sicer tako, da mu je na gornjem koncu še za dobre tri prste molela iz pesti, ako jo je z na pol raztegnjeno roko postavil predse. »,, duša kosmata, kje se pa ti klatiš, da te človek ne vidi več na nobenem semnju, v nobeni krčmi?« vpil je na ves glas.