Govornik je bil majhen, suh, zarjavelega, skoraj črnikastega obraza in že postaren, izpod košatih obrvi mu je zrlo dvoje majhnih svetlih oči tako živo in zvito tja v beli svet, da sta dajali neznatni osebi lastnika svojega nekaj čisto posebnega. »Ej,, saj tudi tebi časih kaj pripade!« zavrnil je krčmar malo porogljivo. »Kako pa je bilo tedaj, ko si onemu pozabljivemu Francozu toliko časa roko pod nos molil, da si imel kmalu več v mošnji nego on.«