Bil je že doli pod klancem, preko katerega ni mogoče drugače nego korakoma. »Bode pa že spet kaj ‒ zate,!« oglasi se eden izza mize, kjer so sedeli trije pivci, očitno domačini. Govornik je bil majhen, suh, zarjavelega, skoraj črnikastega obraza in že postaren, izpod košatih obrvi mu je zrlo dvoje majhnih svetlih oči tako živo in zvito tja v beli svet, da sta dajali neznatni osebi lastnika svojega nekaj čisto posebnega.