Krčmar Topolščak je bil tega glasu vedno vesel, kajti znal je, da od potnikov, ki se poslužujejo tega pomočka, tudi zanj odpade kaj več, in zato je tudi danes pritekel na dvorišče in čakal pod, kaj mu pripelje naznanjeni voz. Bil je že doli pod klancem, preko katerega ni mogoče drugače nego korakoma. »Bode pa že spet kaj ‒ zate,!« oglasi se eden izza mize, kjer so sedeli trije pivci, očitno domačini.