Pred štiridesetimi leti pa je bilo drugače. Stransko gorovje po vsej dolini je bilo temno zaraščeno s smreko in borovjem, potok Radomlja je enakomerneje tekal po globoki strugi, ki mu ni dala duška ven na zeleno trato, po veliki cesti pa se je čulo dan na dan, uro za uro ropotanje težkih tovornih voz, kričanje voznikov in vesel glas, katerega rdeče opravljeni postiljon ni dal od ust, češ: »Pošta je prva, ogni se s tira!« Pa tudi poslopje, o katerem smo gori pripovedovali, in pred njim, dvorišče in vse okrog, vse je kazalo drugo lice.