Mraz je stresel Topolščaka, akoravno je bilo vlažno, gorko v sobi, in tudi veter, ki je pihljal skozi odprto okno, ni dajal nobenega hladu. Čez nekoliko časa se je tujec prebudil; zahteval je mrzle vode, potem pa dolgo časa molčeč zrl v svojega varuha, ki mu je prigovarjal, naj poskuša zopet zaspati. »Sedite bliže k meni,« šepetal je oni, »jaz ne morem glasneje govoriti.«