Ko bi umrl, tukaj pri njem umrl, sedaj ‒ ponoči, ko nihče ne ve o njem, o kovčkih njegovih, o njegovem bogastvu, katero vozi gotovo s seboj? Mraz je stresel Topolščaka, akoravno je bilo vlažno, gorko v sobi, in tudi veter, ki je pihljal skozi odprto okno, ni dajal nobenega hladu. Čez nekoliko časa se je tujec prebudil; zahteval je mrzle vode, potem pa dolgo časa molčeč zrl v svojega varuha, ki mu je prigovarjal, naj poskuša zopet zaspati.