Tudi to mu je bilo silo neprijetno, ko Brnotovega Gotarda ni ugledal med prišleci. Pravi sin njegov, mlad, šibek dijak, bil je tudi tu in pohajal je med svati; nihče ni mogel reči, je li vesel očetove ženitve ali ne. Ko je vnovič stopil iz veže na dvor, hoteč opozoriti starešino, da čas poteka, potipal ga je nekdo po rami; ozrši se, ugleda ženin poleg sebe v neprijetni lokavi smehljaj raztegnjeno lice ‒ Klandrovo.