Ljudje so sicer mnogo govorili o tem, toda pravega ni nihče znal, in sam tudi ni črhnil besede, da je s to špekulacijo zapravil mnogo, mnogo prihranjenega denarja. Sedaj je bilo treba hraniti, zlasti ko je sin, učeč se v Ljubljani, tudi več potreboval in ko je moral stari misliti, kaj bo dalje s sinom. Dvojil sicer ni, da bo ‒ gospod, kakor si ga je mislil vedno, namreč duhovni gospod, a tudi takemu nasproti v svoji prirojeni oholosti ni hotel biti ‒ premalo, preubožen.