Odrekel je tudi sedaj in po Miklavževem licu je šinila skrivna zadovoljnost, česar pa oni ni zapazil. Malo potem je odšel, Topolščak pa je zaprl za njim; toda zaklenil ni, nego le pazno vlekel na uho, ali oni odhaja. Ko ni bilo več čuti stopinje, odprl je zopet tiho vrata in šel po prstih do mize pod.