Topolščak je stavil zadnje vprašanje kakor prigovarjajoč, akoprav je vedel, da ne ostane; hodil je naj rajši domov, dasi je bilo še tako pozno. Odrekel je tudi sedaj in po Miklavževem licu je šinila skrivna zadovoljnost, česar pa oni ni zapazil. Malo potem je odšel, Topolščak pa je zaprl za njim; toda zaklenil ni, nego le pazno vlekel na uho, ali oni odhaja.