»Le molči, govorila bova še; sedaj še ni prepozno in ta papir konča Topolščaka!« Gotardu je šinilo nekaj v glavo iz onega starega pripovedovanja o Omahnetovem in Topolščakovem očetu, kako sta morila ubežne Francoze ‒ in nekako neprijetno mu je lezlo po hrbtu pri slovesnem Tomaževem govoru. Pa verjel je starcu, ki je tudi dobro hotel, in je varno spravil zavitek. Pognala sta in trda tema ju je že objela, ko sta zavila v Črni graben.