»I, kaj pa je?« hitel je oni ves iznenaden. »Le molči, govorila bova še; sedaj še ni prepozno in ta papir konča Topolščaka!« Gotardu je šinilo nekaj v glavo iz onega starega pripovedovanja o Omahnetovem in Topolščakovem očetu, kako sta morila ubežne Francoze ‒ in nekako neprijetno mu je lezlo po hrbtu pri slovesnem Tomaževem govoru. Pa verjel je starcu, ki je tudi dobro hotel, in je varno spravil zavitek.