Tam je izvlekel iz zašitka v telovniku zavitek s testamentom, katerega je nosil vedno s seboj, in prosil odvetnika, naj mu prebere pisanje. To je bilo kratko. Tujec ‒ podpisanega imena si Omahnè ni mogel zapomniti ‒ imenoval je tržaško najdenko, rejenko pri Brnotovih svojim dedičem.