še ni zapustila jeza, ampak le huje in huje vre v njem, kakor mu tudi nogi vedno bolj odpovedujeta. Ko zavije v gozd, grozi še vedno polglasno in sedaj vihti celo pest tja proti desnemu brdu, kjer stoji Šimonova domačija in mimo katere gre pot na dom. »Čakaj ‒ jutri te tožim ‒ in ‒ te tožim ‒ za to ‒ šemo!