Ko sta se zadovoljila z jedilom, potem prihaja liter za litrom na mizo in vsak mora piti, kdor pride v obližje; in vsak stori to tudi rad; saj ju poznajo ‒ in, ta dva kmetska bogataša stare korenine: imovita sta, bahata, kolikor je prav, pa pridna in poštena in tudi komu drugemu rada kaj privoščita. Krčmar se mudi rad pri mizi, kjer sedita in gospodujeta naša znanca; tudi drugih je več tu, ki pijejo zase in na svoj račun; modrujejo pa vsi križem mize. Najbolj glasen je droben, sključen, ki vedno sega po kozarcih, vedno pije, vedno nataka, vedno kliče svoj: »Dobro zdravje!«, ki pa ničesar ne naroča.