Vrata v sobo, kjer spi, ostala so odprta, prav tako vežne duri. Tedaj pa se odpro nakrat potihoma vratca iz male sobice, kamor je bil poslal gospodar nekoliko ur prej onega nepričakovanega gosta, in ta ‒ mlada žena ‒ priplazi se počasi, bosa in po prstih, plaho oziraje se na spečega ‒ iz kamrice ven v vežo, na cesto in ‒ nikjer je ni bilo več, ker videti je ni mogel nihče, ko nikogar ni bilo na cesti. Gori v prvem nadstropju se jame tudi gibati.