Govoril ni z nikomer in drugim domačim se tudi ni vredno zdelo ogovarjati ga, saj so ga imeli vsi za topega, blaznega, ki se je od bogve kod pritepel. In malo drugačni so bili res ti ljudje kakor oni, ki so bili še včeraj na Markovem domu. Tudi ti so besede malo drugače zavijali, opravljeni so bili vsi v domačo prteno, deloma sukneno obleko, in platno, katero so imeli na sebi, bilo je mnogo bolj debelo in surovo nego ono, katero so bili pridelovali doma pred ‒ sto leti, tako je mislil; kajti najmanj sto let je moralo miniti, odkar je bil on šel od tod.