Tako se ga je kmalu dobra volja lotila. Ko je pa opoldne gnal domov in je potem sredi tujih ljudi sedel pri kosilu, prijela ga je spet žalost in z njo vred strah, kdaj, ob kateri priliki se bo izpremenil ‒ v prah in pepel. Govoril ni z nikomer in drugim domačim se tudi ni vredno zdelo ogovarjati ga, saj so ga imeli vsi za topega, blaznega, ki se je od bogve kod pritepel.