Spominjal se je pravljice, katero mu je bila večkrat pripovedovala še kot majhnemu otroku pred leti umrla teta. Pravila je o menihu, ki je bil šel iz samostana in se izgubil v gozdu in tam je slišal peti čudno ptico, poslušal in poslušal je krasne glasove in ves zamaknjen sedel na starem štoru. Ko je ptica prenehala, je vstal ‒ zdelo se mu je, da je petje trajalo komaj nekaj minut ‒ in vrnil se je proti domu, proti samostanu, katerega je tudi kmalu našel.