Vse je drugo, vse drugače!« vzdihoval je ubogi fant. Nekaj ur pozneje je sedel, kakor je bil vedno vajen, doli v bregu pod staro hruško drobnico sredi svoje mnogobrojne črede in podpiral glavo s komolcema ter mislil in mislil ‒ težko in počasi ‒ saj drugače ni mogel, drugače ni znal. Nekaj čudnega mu je rojilo po.