V kratkem so bili vsi uverjeni, da fant ni pri pravi pameti in ravnali so prav lepo z njim. Stari Znojilec ga je povpraševal, je li lačen, in ker je bil v istini izstradan kot v najhujši zimi, kajti ves prejšnji dan ni použil drugega nego oni kos kruha, ki ga je bil vzel s seboj, pokimal je naglo, dasi so mu še vedno solze tekle prek zarjavelega lica. Prisedel je k zajtrku z drugimi in sedaj ga nihče ni več povpraševal ‒ kaj in od kod in kako.