Krenil je na cesto, po kateri je šlo največ ljudi. Malo čudni so se mu sicer dozdevali, morali so biti od daleč, kajti nosili so vreče na hrbtu in tudi govor njihov ni bil tak, kakor ga je bil on vajen v domačem hribovskem selu. Nekatere besede so, govoreč med seboj, malo zategovali, druge zopet požirali, in namesto da bi bil ta ali oni vprašal »kaj?«, dejal je malo zategnjeno in zagoltnjeno »koj?«.