Zdaj je res jokati začel in gledal nekoliko časa za onima, ki sta odhajala proti sosedovemu domu, kjer so ju že čakali. »Bom pa sam šel!« zavpil je nakrat, tekel v hlev, odprl zaboj, vzel praznično suknjo in klobuk ‒ v drugo se je bil že prej nedeljsko opravil ‒ in še enkrat na pragu stoječi materi kličoč: »Sedaj pa grem, pa ‒ sam!« ubral je naravnost pot navzdol proti veliki cesti. Kje je Skaručna, tega ni vedel, samo to je bil od strani pozvedel, da je tam nekje za Mengšem; no, je pa vsak dan lahko videl z domačega hriba; zato ga niti skrbelo ni, bo li našel Skaručno ali ne.