Kregan je bil in malo je manjkalo, da ni šiba pela, toda ‒ le one gosli mu niso hotele iz spomina. In sedaj na Skaručni bo ravno tako, mislil si je dečko, tudi kaj goslic in piščalk, in ko je domov vlekel jarem z voli, sklenjeno je bilo v njegovi glavi, da mora tudi on tja na božjo pot. Proti materi tisti večer o svoji želji ni zinil, tudi ves drugi dan ne, ampak priden in delaven je bil ves čas še mnogo bolj nego sicer; mati ni imela najmanjše prilike karati ali svariti ga, najmanje pa mu veleti to ali ono.