Na levo si gledal v tesno dolino, obrobljeno z gosto zaraslimi gorami, po kateri se je vila velika cesta in z njo vštric tekel srebrn potok; na desno je zazrlo oko široko ravan proti Mengšu in v ozadju sive Kamniške in koroške planine. Po sadnem drevju krog hiše so skakali in peli ščinkavci in, spodaj pa nad gosto, temnozeleno travo letali so pisani metulji. Kako prijazno je zvenel veliki zvonec, ki ga je nosila stara, malo muzasta »dimka« krog vratu, katera se je pasla z drugo govedino v bregu pod hišo, in kako smešno sta se postavljala in drvila dva in trkala se z glavama, da je kar votlo zadonelo izza grmovja.