Hlapec, ki je tedaj zagrabil stol, da ubrani sebe občinskih lovcev, ta životari sedaj kot občinski ubožec in lazi od hiše do hiše; ta se spomni pajdaša. »Ej, ‒« pravi, »dobro so mu storili tedaj, ko so ga ulovili; zakaj niso mene?« Župan mu da en goldinar poslane vsote, drugo pa razdeli med domačine, po potresu največ prizadete. Tako sta se rejenec v svoji ljubezni do prve domovine in sin njegov v hvaležnosti do očeta maščevala nad potomci občanov, ki so prvemu storili krivico ‒ tedaj vnebovpijočo, ki mu je pa postala, ker je bil duševno krepak ‒ pot do blagostanja.