On je bil rejenec dobske občine oziroma Svetlinove hiše, kjer pa menda, kakor mi je sam večkrat pravil, ni nikogar več izmed sorodnikov onih, ki so ga zredili. Dobski občani so ga sicer siloma vtaknili med vojake; a ta pot je bila njemu ‒ pot k sreči. On je zvesto služil cesarju in potem dobil tukaj na skromno državno službo, v kateri se je vendar tako odlikoval, da mu je cesar podelil zlati križec za zasluge.