Pa komaj je bil mali zvon v dobskem cerkvenem stolpu udaril četrt na polnoč, strese se svet. Podzemskemu bučanju odgovarja škripanje lesenih poslopij, ropot raz strehe padajočih dimnikov, rušenje sten in stropov in nato divji krik preplašenih, iz stanovališč bežečih ljudi in med vsem tem tuljenje živine in lajanje psov. In takoj potem prihaja sunek za, stres za stresom, pri vsakem pa grmi, tuli in buči pod zemljo, kakor bi se vsak hip morala pogrezniti ploščevina, na kateri se je rodil, na kateri se trudi in muči, trpi in veseli, uče in joče ubogi zemljan.