Odgovor mu očito ni po volji. Povedo mu ljudje, da se Svetlina nihče več ne spominja in prav tako ne stare; ‒ vedo pa sosedje, da je, prejšnja stara gospodinja, umrla pred nekaj leti in kmalu za njo njena edina hči in da se je te mož vnovič oženil, tako da je sedaj vse v tujih rokah in od prvotne rodbine ni nikogar več na svetu. Stari gospod stopi v hišo, ki je skoro taka, kakršna je bila pred tridesetimi in šestdesetimi leti, ogleda si dvorišče, trhle deske, ki okvirjajo hodnik, in potem sobo in kamrico v približju; celo pod zadnji kozolec gre, ki visi ves po strani in katerega streha kaže vsa rebresa; v latah visi na pol polomljen hlapec.