dom nima sreče; dolgovi in sosedje kupujejo njegova zemljišča ‒ kos za kosom, večajo in širijo svoja posestva, Svetlinovo pa se krči. Okoli 1865. leta je bilo, ko se pripelje poletnega dne star gospod v Dob, ustavi voz v krčmi pri »Mesarju« in nastopi pot skozi vas, kakor bi se hotel malo izprehoditi. Do cerkve gre in na pokopališče, potem okoli proti zad njim bajtam gori ob »Grabnici« ter krene nazaj na veliko cesto in obstane ob nekdanji Svetlinovi hiši, povprašujoč, kdo je sedaj tu gospodar.