Lopovi, zavratni lopovi ste!« tuli in se zvija na senu, ki so ga vrgli na lestvenik, na katerem ga peljejo v štirinajstletno sužnost. Doma v Svetlinovi hiši strme vsi in plaho gledajo drug drugega; Polonica leži na tleh in joče, da se bogu usmili, stari oče se trese za mizo, hlapec, ki je ušel nevarnosti, o kateri je bil sodil, da preti njemu ‒ kolne na glas, dekle stočejo, gospodar pa sedi v kotu pri peči in, ko vsemu viku in kriku le ni konca ni kraja, vstane počasi ter deje: »Nehajte, nehajte! Enega smo morali dati, tako stoji zapisano v cesarskih zakonih!«