Drugi se ne smejejo z njim; nobenemu niso prav po volji te besede, ampak ‒ vsi skoro imajo odrasle sinove in vsak se boji za svojega. »Ta je pa rejenec, najdenec ‒ saj ni naš!« tako si tolaži vsak svojo nekoliko vznemirjeno vest in nov vina, ki ga ukaže zet, odloči Andrejevo usodo.
Ko se vrne domov, sede že ‒ oče, gospodinja, in ostala družina v kotu sobe krog mize, ki je še vedno ista, ob kateri je pogostil pred petindvajsetimi leti Andrejevo mater s kislim mlekom.