Čut, da sta oba, teta in on, kar nekako prislonjena ob to hišo, združuje ju v medsebojni ljubezni; do drugih ju navdaja pa zavest, da ima teta tu neoporekljivo pravico do kota in živeža, pa darilo sto goldinarjev, katero mu je izgovoril, ko je izročal zetu svoje posestvo, in katero terja sedaj lahko, kadar hoče, ko je že izpolnil svoja leta. Poleg tega pa domači še vedno spoštujejo tisto vrečico tolarjev, katere hrani teta nekje v svoji kamrici. Po hiši teka in šviga sedaj, dela na polju, grabi in razstilja seno na travnikih, pleve na vrtiču ali pa lupi krompir v kuhinji za vsakdanje kosilo ‒ mlada domača hčerka.