Še vedno tiči skoro ves dan gori v sobici za hodnikom bolehna, nad osemdeset let stara, in sedanji gospodar, zet, je ne gleda nič kaj prijazno, kadar prileze po stopnicah na dvorišče. A vse drugače! Čut, da sta oba, teta in on, kar nekako prislonjena ob to hišo, združuje ju v medsebojni ljubezni; do drugih ju navdaja pa zavest, da ima teta tu neoporekljivo pravico do kota in živeža, pa darilo sto goldinarjev, katero mu je izgovoril, ko je izročal zetu svoje posestvo, in katero terja sedaj lahko, kadar hoče, ko je že izpolnil svoja leta.