Hčeri izgovori oče doto, sin Janezek se pa prav v istem času oženi gor v ter tam kot zet prevzame lepo posestvo, seveda z bremeni, običajnimi takrat kakor dandanes, pa nikakor ne tako občutnimi kot sedaj, ko dohodek, ki ga nam daje zemlja, ne raste tako kakor naše potrebe. Mati počiva pa že davno doli na pokopališču ob cerkvi sv.; le teta noče umreti. Še vedno tiči skoro ves dan gori v sobici za hodnikom bolehna, nad osemdeset let stara, in sedanji gospodar, zet, je ne gleda nič kaj prijazno, kadar prileze po stopnicah na dvorišče.