Na videz je ta čut neumljiv, a v resnici ni nič drugega kot izraz zaupanja do onega, o katerem se misli in sodi, da bo bolje ravnal z izročevalcem nego lastni sin ali priženjeni zet; žalibog, da so rejenčki mnogokrat boljši do domačih otrok. Čez teden dni, ko je bilo vse povpraševanje in iskanje po ubegli mladi ženi brezuspešno, neso otroka h krstu; in teta sta botra in krstijo ga na ime sv. ‒ teta je tako hotela, ker je bila mnenja, da ga bo ta njegov patron najbolje varoval v nezgodi, ker je bil sam »križem« ‒ pa mu da svoj priimek:. »Ako bo pošten in priden ‒ saj mene ne bo sram, da nosi naše ime!« deje ponosno, kakršen je naš gorenjski kmet.