Po vejah pa je skakljal majhen ptiček in žvrgolel ter gledal v okna, gledal mnogokrat lepo baronico in lepega hofmajstra, ko sta sedela na kanapeju, poljubovala se in šepetala, tiho, slastno. Kaj sta govorila, tega ni čul, saj tudi ni bil radoveden ‒ mali pisani ptiček. In to se je godilo mnogo, mnogo dni v vročem, dolgem poletju; ‒ platana je obsenčevala visoka okna in po vejah je gor in dol mali ptiček.