Učil je mladega barončka latinsko, z gospodom baronom je igral, z gospo baronico pa ‒ ti ljubi moj Bog, saj je bilo strašno dolgočasno na deželi, ni plesov, ni gledišča, nobenega lajtnanta ‒ cel dan gorko poletno sonce. Pred gradom je stala košata platana, veje so obsenčevale baroničina okna. Po vejah pa je skakljal majhen ptiček in žvrgolel ter gledal v okna, gledal mnogokrat lepo baronico in lepega hofmajstra, ko sta sedela na kanapeju, poljubovala se in šepetala, tiho, slastno.