Spomnil se je otroških svojih let, ko je še hodil v domači gozd ležat pod staro košato bukev. Tam je gledal v zelene veje in sanjal o prihodnosti: kako bode hodil po svetu, po visokih gorah, po daljnih širokih ravninah, kako se bo vozil po morju in povsod bode le mislil na slovenski dom svoj in na njegovo nesrečo. Da, tedaj je že nosil v srcu »vsega sveta gorje« in vendar mu je to hrepenenje po nekem neznanem idealu vzbujalo vesela čutila.