V urah, ko je nosil v srcu »vsega sveta gorje«, je tudi pesmaril. Seveda le o nesrečni ljubezni; in zatorej naš slovenski svet njegove umotvore še tako malo pozna. Zaljubil se je jako hitro in tedaj je pel o »rožici, ki cvete v dobravi in za katero njemu v višavi nosi srcé grozno gorje« itd. itd.; je bil dobre volje, je pa sam priznal, da ga »luna trka«.