In to je tudi nekoliko ‒ mokre poezije. Pa ne samo oni očetje, katerih potomci dandanes kljukastih nosov prepotujejo ves svet, tudi oni slavni očaki, nad katerimi se je širilo jasno nebo helensko, obrajtali so to mokro poezijo in v trojanski vojski darovali obilo mokrote svojim bogovom in grlom. In tudi narod, ki nam je v svojem pravu zapustil najlepšo in najboljšo oporoko, tudi ta je navzlic vsej suhi praktični juristariji vrlo čislal mokro poezijo ‒ in pil je tisti, ki ga je trl mraz v Pontu, in pil je oni, ki je » et utile« veleval.