Z rameni migajo in zaničljivo pogledovaje govore, kako da je to neumno, veseliti se rumenih trobentic in cvetočih jablan, radovati se pri žvrgolenju škrjančevem in ukati v jasno ravan, kjer širi in razteza gorki jug zelene prekopnje. Menijo, da je to otročje početje, veseliti se nove pomladi, in kvečjemu početje nezrelih poetov, katerih vsakemu velja: »kdor pevcev peti kaj ne ve, od letnih časov kroži«. In vendar jo vedno čuješ to večno pesem, ki jo vzbuja nova pomlad leto za letom, kadar se raztaja odeja po holmcih in veter pokliče na dan nežne trobentice po sončnatih brdih.