Lepa pomladna noč je prepregla s svojim pajčolanom mirno zemljo, brez števila zvezdic se je lesketalo na širnem nebu in odsevalo v potoku, ki je za nizkim holmom pomikal svoje valove v rodovitno ravnino. Kraj potoka na obrežju pa je stal naš in srdito je dvigal roki kvišku ter prisegal k vsem bogovom, da nikdar več nobene pesmi ne bo skoval in da hoče biti zopet in nikdar več ne Podgolovski. Pred njim pa je švigal plamen in vanj je metal vse svoje pesmi ‒ vso svojo ljubezen.